Območje kultivirane kraške krajine Kobilarne Lipica, ki je kot del spomeniške celote pod posebnim varstvom, obsega oblikovane pašne in travniške površine z zaščitnimi ograjami, hrastovimi gaji in drevoredi. Lipiška kulturna krajina je zaokroženo in preurejeno naravno okolje, katerega razvoj temelji na večstoletni tradiciji vzreje plemenitih konj. Tako je Lipica današnjo celovito podobo dobila že pred davnim letom 1817, kar je razvidno iz takratne kartografske upodobitve. Že pred tem časom je bilo celotno posestvo tudi enotno ograjeno z osem kilometrov dolgim, tipično kraškim suhozidom. S tako obsežnim delom pa ni bil zagotovljen le funkcionalni vidik, marveč tudi simbolni pomen celovitosti in izjemnosti lipiške kulturne krajine. Zgodovinsko gledano je bila raba prostora vselej podrejena nepretrgani vzreji iste pasme konj. Prostorska celovitost izvorne kobilarne ene najstarejših pasem konj pa daje lipiški kulturni krajini pečat izjemnosti. Ta pa je, celo v svetovnem merilu, brez primere.
V funkciji konjereje je človek tu površine namensko in izdatno izboljševal, kultiviral in negoval. Žulji naših prednikov pa nam niso zapustili le tipičnih lipiških pašnikov z osamelimi hrasti, temveč tudi številne druge prvine kulturne krajine, kot so številni kraški kali, vodnjaki, ledenice, rudniki, apnenice, klesani mejni kamni in še bi lahko naštevali.