Muzej Lipikum – interaktivni center Lipice

Muzej lipicanca Lipikum se nahaja v zgodovinskem stavbnem jedru kobilarne, v nekdanjem objektu Stara depandansa. Muzejska vsebina, ki močno zaznamuje izkušnjo obiskovalca, obsega enajst tematskih sklopov, združenih v tri glavne teme. Dovršeno oblikovalsko in barvno razmejeni prostori, ki od črno- rjave, v prvem in do bele, v zadnjem prostoru, simbolizirajo spreminjanje konjeve dlake od njegovega rojstva do pozne zrelosti. Muzej lipicanca v klasičnem pomenu elemente muzeja še najbolj ponazarja v svojem imenu. Sodobni način muzejske interpretacije in dramaturško dovršena muzejska vsebina, z dodanimi multimedijskimi in interaktivnimi elementi, obiskovalce na doživljajski in igriv način popeljejo skozi večstoletni svet zgodb o Lipici in lipicancih.

»Oblikovanje razstave je pripovedovanje zgodbe v prostoru.«
Sanja Jurca Avci

Muzej Lipikum je ustvarjen kot muzej doživetij. V njem zgodbo o Kobilarni Lipica in lipicancih poleg predmetov pripovedujejo tudi barve, projekcije, zvoki, interakcije in celo arhitekturni elementi. Obiskovalci odkrivajo zgodbo plast za plastjo in se vanjo tudi sami vključijo. Lipikum tako predstavlja novo vrsto muzeja pri nas, saj zgodba razstave obiskovalcev ne pusti zunaj, temveč jih sprejme vase.

Vhodni prostor

Majhen vhodni prostor najprej preseneti s temnimi stenami. Tu se z barvo obodnih sten začne pripoved o barvi lipicancev –  rodijo se skoraj črni, nato do sedmega leta počasi sivijo, dokler ne postanejo skoraj beli. Obisk v muzeju zato začnemo v temnem prostoru skoraj črne barve in ga končamo v svetlem, skoraj belem prostoru. Ob vstopu zaslišimo topot konjskih kopit in na stenah opazimo vrtljive lesene valje, kakršne uporabljajo v Kobilarni Lipica na mestih, kjer večje število konj spustijo skozi ozek prostor, da se ne poškodujejo. Za hip tudi sami postanemo konji – tudi nas so spustili skozi ozek hodnik. Pred seboj zagledamo logotip, ki predstavlja Muzej Lipikum in nas usmeri tja, od koder slišimo topot.

Lipicanci v diru

Za steno zagledamo lipicance, ki dirjajo proti nam. V muzeju doživimo, česar v resnici ne bi mogli. Začutimo njihovo moč, povezanost črede, povezanost z naravo in njihovo lepoto. Zvok dopolnjuje izkušnjo – oglušujoč topot spremlja dir teh lepih živali. Tu na hitro zaobjamemo glavno sporočilo razstave: »Lipicanca so tu, v Kobilarni Lipica, vzgojili skozi stoletja z načrtnim križanjem avtohtonih kraških pasem z drugimi pasmami konj.«. Nato se prostor odpre v del razstave, ki je posvečen konju kot živalski vrsti.

LIPICANEC – ta čudovit konj

V prostoru so najbolj izpostavljena tri okostja, ki napovedujejo znanstveno temo – tako kot biologi se bomo posvetili lipicancem in s tem konjem nasploh. V najmanjši vitrini v muzeju so na ogled zobje prednikov lipicancev. Fosilne ostanke zob so našli v bližini Lipice, na Črnem Kalu, kar dokazuje, da so se predniki težkega kraškega konja tu pasli že v davnini.

Kdo so predniki današnjega konja? Natančno si lahko ogledamo kar dva izmed prednikov oziroma dve rekonstrukciji njunih okostij. Presenetljiv je zlasti starejši, manjši, saj kot srednje velik pes, ki se vzpenja na (namišljeno) grmičevje, komaj spominja na velike, ponosne konje, kakršne poznamo danes. Okostji prednikov lahko primerjamo s pravim okostjem lipicanca in se ob njem poučimo o delih konjevega telesa in o še nekaterih zanimivostih.

Na bližnji steni si lahko ogledamo ilustracije in fotografije, ki prikazujejo konjeva razpoloženja in čutila. Nataknemo si konjska ušesa in se pred ogledalom preizkusimo v oponašanju konjevega razpoloženja. S pritiskom na gumb poslušamo rezget jeznega in veselega konja.

Na razstavnem elementu – stojalu se poučimo, ali so lipicanci res beli in zakaj je tako. Ugotovimo, kako se imenujejo konji drugih barv in na panoju pobožamo njihovo dlako. V katero živalsko vrsto sodijo konji? Konji so kopitarji, ki jih ločimo na sodoprste in lihoprste. Najmlajši obiskovalci se o tem poučijo s pomočjo sestavljanke. Na sosednjem stojalu so predstavljeni divji konji, kajti konji so danes domače živali, vendar ni bilo vedno tako.

Višji nivo muzejskega prostora, v katerem se razstava nadaljuje, napoveduje naslednje poglavje razstavne zgodbe – sobivanje človeka in konja. »Galerijska stena«, ki razdeljuje prostor, je v močni kontrastni barvi in predstavlja ozadje bogate razstave umetniških slik, na katerih je slikar Johann Georg de Hamilton nekoč upodobil Lipico in lipicance.

V dobrem in slabem

Stena z umetniškimi slikami konj je namenoma skoraj prenasičena. Podobe lipicancev, ki izvajajo capriole in druge like ter osrednja velika slika zgodovinske Lipice na »galerijski« steni, dopolnjujejo prikaz nekaterih slik znamenitih slikarjev v neposredni bližini; vse to pa odpira poglavje o upodabljanju konj v umetnosti skozi zgodovino. Najmlajše obiskovalce k ustvarjalnosti vzpodbudi in vabi posebna risalna površina, namenjena temu, da tudi sami postanejo umetniki.

Konji so že od nekdaj burili človekovo domišljijo. V času antike se je konj pogosto pojavil v najrazličnejših in najpresenetljivejših podobah tudi v mitologiji. V tem duhu za presenečenje poskrbi velika stenska poslikava z upodobitvami izbranih pravljičnih in/ali polbožjih bitij, ki se vrtinčijo do vrha, do samoroga. V sredini se lahko otroci v ogledalu občudujejo kot Kentavri – od pasu navzgor vidijo sebe, od pasu navzdol pa pravljičnega konja. S kotičkom očesa zaznamo, da se pod stropom nekaj pojavlja in izginja – seveda, saj je Pegaz konj s krili in zato leti! To temo v prostoru ponazarja tudi avtorska ambientalna glasba.

Povezanost konja in človeka pa ni le eterična, temveč tudi vsakdanja, delovna in polnokrvna. Česa vsega si brez pomoči konja ne moremo niti predstavljati, ali pa je bilo tako vsaj v preteklosti! Kmetovanja, potovanj, vojskovanja, lova, športa itd. Ker smo ljudje že od nekdaj povezani s konjem, so se skozi čas razvili tudi mnogi poklici. Nekateri od teh v današnjem času že izumirajo. Tradicionalne poklice, ki jih v Kobilarni Lipica ohranjajo in še vedno tudi potrebujejo, si je mogoče ogledati v kratkih filmih na zaslonu na dotik. V vitrini pa je na ogled redek primerek, veterinarski kovček z zanimivimi orodji, ki je v preteklosti lipicance spremljal v njihovem izgnanstvu.

In otroci? Ti lahko počešejo plišastega konjička tako kot konjarji v filmu.

Barvit prostor, poln poslikav, na eni strani omejuje zanimiva steklena stena z žarečimi črkami. Omejuje vstop v prostor, ki predstavi naslednje poglavje razstavne zgodbe – Kobilarno Lipica.

Lipica – zibelka lipicancev

Vstopimo v prostor, ki je z obeh strani omejen s steklenima pregradama, nad njim pa je spuščen strop. To simbolizira ustanovo, Kobilarno Lipica. Pogled zaobjame horizontalne pasove z razstavnimi besedili in slikovnim materialom, ki jih že poznamo iz prejšnjih prostorov, posebej pa nas pritegne žareča stena črk in panoji, nanizani v krogu.

Črke na osvetljeni steni predstavljajo imena šestih glavnih linij lipicancev. Lepo zveneča imena so pazljivo oblikovana v atraktiven prostorski element, ki omogoča zanimive delne poglede z obeh strani stene. Pred steno je postavljen zaslon na dotik, ki obiskovalce vabi, da se lotijo težke naloge in po natanko določenih pravilih imenujejo potomca dveh lipicancev. V asketsko oblikovanem miznem elementu se skriva multimedijska atrakcija interaktivna miza, ki več obiskovalcem hkrati ponudi vpogled v bogato zgodovino Kobilarne Lipica in jo vpne v zgodovino Slovenije in Evrope.

V prostoru si nato lahko ogledamo, kako, kdaj in zakaj je nastala Kobilarna Lipica. Kratka risanka ponazori zgodovinske dogodke vojnih viher, zaradi katerih so konje zelo pogosto selili v razne kraje. Temo dopolnjuje vitrina, ki vsebuje predmete konjske opreme, najdene na območju Lipice in za primerjavo, tudi nekatere predmete, najdene drugje v Sloveniji.

Izvemo, kako konje označujejo v Lipici in drugje. V tem se lahko preizkusijo tako odrasli kot otroci, za katere so v ta namen pripravljeni žigi z oznakami. Kopija vzrejne knjige v vitrini  napove temo o glavni aktivnosti Kobilarne Lipica – vzreji konj. Na osvetljenem ozadju si lahko ogledamo primerjavo človeškega in konjevega genoma.

Stojalo v sredini prostora nas nagovori z znanim rekom, da konjevo starost spoznamo po njegovih zobeh. Primerke konjskih zob si lahko tako odrasli kot otroci ogledajo in otipajo skozi tkanino.

Krog sredi prostora s šestimi velikimi vpetimi vrtljivimi panoji ponazarja življenjski krog konjev v Kobilarni Lipica. Življenjska obdobja so prikazana z velikimi umetniškimi fotografijami in podrobneje obrazložena v besedilih in slikah. Otroci se lahko na vrtljivem valju pozabavajo s sestavljanjem treh različnih obdobij rasti konjev.

Podrobnejši ogled življenja lipicancev v Kobilarni Lipica omogočajo filmi na velikem monitorju na sosednji steni.

Na drugi steni ob krogu, dva velika vrtljiva panoja z izrezi fotografij in pojasnil pripovedujeta o poteku dneva žrebcev v Kobilarni Lipica, ki se močno razlikuje od poteka dneva kobil z žrebeti. Nazorni prikaz »24 ur« - od zore do mraka, nam pojasni, kako natančno določen je urnik življenja obojih v Kobilarni Lipica.

Model konja v naravni velikosti omogoča obiskovalcu doživljanje in občutek, kako je sedeti v sedlu lipicanca. Da je naša izkušnja »jahača« čim popolnejša, si na glavo nadenemo jahalno čepico in v ogledalu preverimo ali je naša drža pravilna. Najmlajšim je v tem delu namenjena igrica »Trener in konj«.

Lipicanci seveda tudi tekmujejo. Na to nas opozori vitrina z lutko v uniformi jahača dresurnega jahanja in večjim številom pokalov, ki jih je na mednarodnih tekmovanjih osvojil Alojz Lah. Informativna besedila pojasnjujejo temeljito delo jahača in trdo šolanje konja, ki omogočata takšne uspehe. Šolanje za nastope in tekmovanja je podrobneje predstavljeno v  filmih na zaslonu na dotik. Vse faze kasa – vrste konjskega teka si lahko ogledamo na vrtljivem valju, stroboskopu

Ves ta čas smo že radovedni, kaj nas čaka v zadnjem, najsvetlejšem prostoru muzeja – skozi stekleno steno se namreč napoveduje nekaj zanimivega tako s spremenljivo svetlobo kot z zvokom.

Z rodnega Krasa v širni svet

Vstopimo v bel prostor s prostorsko projekcijo in postanemo del nje. Okoli nas, po stenah in po tleh se menjujejo letni časi na Krasu, pojejo ptički, slišimo grom nevihte in zavijanje burje. Na osrednjem delu stene pa sredi vsega tega gledamo lipicance kot del te narave, ki v miru uživajo v njej med pašo, pitjem vode ali med valjanjem po travi. Zavemo se okolja, ki je dalo lipicanca, okolja, v katerem je prav zaradi njegovih posebnosti lipicanec postal tak, kakršen je.

Posestvo Kobilarne Lipica je pomembno, ne le zaradi svojih naravnih značilnosti, temveč tudi kot vrednota naravne kulturne dediščine. Nekatere arhitekturne in krajinske posebnosti (npr. drevoredi), predvsem pa dejstvo, da je posestvo še danes takšno, kot je bilo pred stoletji, pričajo o tem, da ima Lipica velik kulturni pomen ne le za Slovenijo, temveč tudi širše. Od nas je odvisno, kako bomo znali to dediščino ohraniti in jo razvijati. Reliefni zemljevid sveta kaže, kje vse se danes nahajajo kobilarne, ki vzrejajo lipicance. Razlogi za ustanovitev teh kobilarn v preteklosti so raznoliki in zanimivi. Največ jih je v Evropi, celo v relativni bližini Lipice, vendar jih najdemo celo v Avstraliji in Južnoafriški republiki. Lipica je zibelka in domovina lipicancev, še zdaleč pa ni edino posestvo, na katerem danes te konje redijo in vzgajajo.

Preden zapustimo muzej, za trenutek posedimo na klopi sredi prostora in užijemo mir. Otroci se medtem lahko zaposlijo z igrico na klopi, kjer se z Lipicanci lahko selijo po svetu.

Če nas o kateri izmed naštetih vsebin zanima še kaj, se napotimo k zaslonu na dotik, kjer so zbrani podatki vseh vrst. Tu je tudi seme nadaljnjega razvoja vsebine muzeja. Le-ta obiskovalce vabi, da k bogatejši vsebini muzeja prispevajo svoje vtise in fotografije z obiska v Kobilarni Lipica.

Obisk muzeja končuje citat iz pesmi E. Kocbeka, ki nas še enkrat spomni, kaj nam, ljudem, konji pomenijo.

Interpretacija vsebine in oblikovanje razstave: Sanja Jurca Avci
»Doživeti Lipico« / Vir: Revija Kras, junij 2011, številka 110-111

Kustosi razstave in avtorji besedil: Taja Vovk van Gaal; Davor Kernel, Goriški muzej Kromberk, Nova gorica; Nataša Kolenc, Kobilarna Lipica; Irena Marušič, Tehniški muzej Slovenije in Staša Tome, Prirodoslovni muzej Slovenije
Strokovni vodji projekta: Taja Vovk van Gaal, Nataša Kolenc
Grafično oblikovanje: Dolores Gerbec