Dediščina Kobilarne Lipica in lipicancev

Izjemnost Kobilarne Lipica na področju kulturno zgodovinske in naravne dediščine temelji na naslednjih dejstvih:

  • je izvorna kobilarna ene najstarejših kulturnih pasem konj – lipicanca,
  • je najstarejša evropska kobilarna, ki kontinuirano zreja isto pasmo konj,
  • njeno območje je edina mikrolokacija, ki zagotavlja optimalne pogoje za vrhunsko rejo lipicanca,
  • predstavlja edinstven ambient, katerega posamezni sklopi – prostorska ureditev, stavbno jedro in kulturna krajina, so se izoblikovali izključno v funkciji temeljne, izvorne dejavnosti – zreje lipicancev,
  • ima izjemen razvojni potencial v smislu zagotavljanja vrhunske reje lipicanca v svetovnem merilu,
  • njen razvoj je izjemnega pomena za ugled Slovenije v mednarodnem merilu,
  • varovane vrednote kulturne krajine in stavbne dediščine Kobilarne Lipica so v trajni in izključni funkciji izvorne dejavnosti kobilarne – konjereje in konjeništva.

Republika Slovenija si prizadeva za priznanje mednarodnega statusa kobilarne kot rejske organizacije, ki vodi izvorno rodovniško knjigo za Lipicanca.

Naravna in kulturna dediščina

Leta 1996 je bila Kobilarna Lipica s sprejetjem zakona o Kobilarni Lipica razglašena za  kulturni spomenik izjemnega pomena za Republiko Slovenijo.

Zavarovano območje Kobilarne Lipica, ki je kot del spomeniške celote pod posebnim varstvom, tvori kultivirana kraška krajina, čreda konj lipicanske pasme ter stavbna in umetnostna dediščina.

Območje pod spomeniškim varstvom:

  • Lipiško brezno, globoko korozijsko brezno

Predeli narave, ki so predlagani za naravne vrednote:

  • Lipica, pašniki in gozdovi,
  • Nahajališče fosilov
  • Jama Pekel
Območje kultivirane kraške krajine Kobilarne Lipica, obsega oblikovane pašne in travniške površine z zaščitnimi ograjami, hrastovimi gaji in drevoredi. Lipiška kulturna krajina je zaokroženo in preurejeno naravno okolje, katerega razvoj temelji na več stoletni tradiciji vzreje plemenitih konj. Človek je za potrebe konjereje golo kraško krajino izboljšal in kultiviral v pašno košne površine. Tako je Lipica današnjo celovito podobo dobila že pred letom 1817, kar je razvidno iz takratne kartografske upodobitve. Že pred tem časom je bilo celotno posestvo tudi enotno ograjeno z osem kilometrov dolgim, tipično kraškim suhozidom. S tako obsežnim delom, pa ni bil zagotovljen le funkcionalni vidik, marveč tudi simbolni pomen celovitosti in izjemnosti lipiške kulturne krajine. Zgodovinsko gledano je bila raba prostora vselej podrejena nepretrgani vzreji iste pasme konj. Prostorska celovitost izvorne kobilarne ene najstarejših pasem konj, pa daje lipiški kulturni krajini pečat izjemnosti. Ta pa je, celo v svetovnem merilu, brez primere.


Posebej varovani grajeni deli spomeniške celote so: graščinski kompleks z Velbanco in cerkvijo, hlevski kompleks s silosi in prostori za dresuro, hotel Klub, zbirka likovnih del Avgusta Černigoja, njihova značilna postavitev v galeriji ter parkovna plastika iz kraškega kamna.

Historično jedro Lipice je dobilo podobo zaključene celote v prvih desetletjih 18. stoletja. Poleg graščine in Velbance sodijo sem še »magacin« za žito (današnja poročna dvorana) in manjši stanovanjski objekti okrog pripadajočega dvorišča. Izvirnosti poselitvene zasnove je botrovala tudi potreba po ureditvi razmeroma velikih dvorišč, namenjenih jahanju in šolanju konj. Na južni strani je dvorišče zapiral slavolok. Skozenj je potekala os glavne dostopne poti in se iztekla v vhodnem portalu Velbance. Veličasten obokan hlev je vse od izgradnje namenjen lipicanskim plemenskim žrebcem in je tudi v arhitekturnem smislu najkvalitetnejši objekt starega jedra. Velbanca tu prevzema mesto, ki ga v naselju običajno zaseda cerkev. Celo renesančni dvorec, ki je služil kot cesarjeva rezidenca, kadar se je mudil v Lipici, ima v organizaciji naselja manj dominantno vlogo. Velbanca je bila zgrajena leta 1703 na mestu starejše, prav tako konjem namenjene stavbe. V nadaljevanju proti jugu je bila dograjena kapela in na mestu današnjega gostišča, še kaplanija. Kapela je posvečena sv. Antonu Padovanskemu, zavetniku konj.

Po letu 1815, po odhodu Francozov začnejo v Lipici obsežne novo gradnje. Že leta 1819 je bil zgrajen hlev južno ob tržaški osi. Nekaj desetletij zatem se stari hlevi na mestu današnjih hlevov "na borjači" porušijo. Na tem mestu leta 1852 prične gradnja novih hlevov in pokrite jahalnice.
Sredi 19.stoletja se sočasno z izgradnjo nove železniške in cestne povezave med Dunajem in Trstom skozi Sežano začne uveljavljati tretja, severna povezava z Lipico. Ta se sklene z lokavsko smerjo ravno  na mestu njene prekinitve. Izgradnja hlevov »na borjači« namreč prekine logični iztek lokavske smeri proti Velbanci.  S tem se tudi težišče kobilarne prenese iz starega jedra v smeri proti Lokvi. To potrjuje nadaljnja širitev, ki je sledila konec 19. stoletja s pozidavo jubilejnega hleva (1898-1899). Stavba je bila zgrajena ob 50. letnici vladanja cesarja Franca Jožefa.

V sedemdesetih letih 20. stol. se v zaledju "obrihtunge" zgradi še novo pokrito jahalnico in malo jahalnico s hlevi. Objektom, ki služijo reji lipicanskih konj in delu z njimi, prištevamo poleg hlevov in jahalnic tudi odprte maneže in ves prostor, ki je potreben za organizacijo konjeniških prireditev. Leta 1977 se, nekoliko oddaljen v jugozahodni smeri, zgradi hipodrom, ki ima urejen dostop natanko v osi sežanske smeri. Zgrajen je bil v času bližajoče se štiristote obletnice lipiške kobilarne. Ob tej priložnost je bil zgrajen tudi hotel Klub.

Ob omenjenem visokem jubileju je bila v Lipici organizirana tudi enomesečna mednarodna kiparska delavnica, katere rezultat je parkovna plastika v kraškem kamnu. Kasneje, ob 425- letnici Kobilarne Lipica je organizirana druga mednarodna kiparska delavnica.

Novejša kulturna pridobitev Kobilarne Lipica je zbirka likovnih del slikarja Avgusta Černigoja. Slikar, ki je zadnja leta svojega življenja bival v lipiškem hotelu Maestoso, se je kobilarni oddolžil tako, da ji je podaril bogato zbirko svojih del. Ob tem se je Kobilarna Lipica obvezala urediti posebno galerijo v kateri je zbirko Černigojevih del, leta 1988 postavila skupina Novi Kolektivizem.