Zanimivosti

Zgodovina Kobilarne Lipica je tako bogata, da lahko skozi kulturno in naravno dediščino pripoveduje na tisoče različnih zgodb.

Vse so stkane okrog reje plemenitih lipicancev, ki so dali neizbrisen pečat podobi Lipice, kot jo poznamo danes.

Na tej strani si lahko preberete nekaj zanimivosti o njeni nikoli dokončani zgodbi.

Zgodovina posestva

Najstarejši načrt posestva je iz leta 1817. Če ga primerjamo z današnjim območjem kulturnega spomenika, lahko ugotovimo, da je meja območja identična tisti iz leta 1817. V naravi je ob meji posestva potekal suhi kraški zid, ki se je ohranil vse do danes. Mejni suhi zid je nekoliko višji od tipičnih kraških suhih zidov, ki se pojavljajo sicer na Krasu.

Jedro Lipice se je formiralo na grajenih ostankih nekdanje posesti tržaškega škofa. Ključni element poselitve sta predstavljala graščina in njej pripadajoči prostor, okrog njiju se je razvil t.i. "hof". Pot iz tržaške smeri je vodila skozi slavolok naravnost do portala Velbance, osrednjega hleva, ki je tudi v arhitekturnem smislu najkvalitetnejši objekt starega jedra. Izven "hofa" so še današnje gostišče, kapela in hlevi.

Historično jedro Lipice je dobilo podobo zaključene celote v prvih desetletjih 18. stoletja. Poleg graščine in Velbance so v ta sklop sodili še "magacin" za žito in manjši stanovanjski objekti okrog pripadajočega dvorišča. V nadaljevanju ti. "hofa", proti jugu, pa je stala še kapela in na mestu današnjega gostišča kaplanija. V tem obdobju so že stali objekti tudi na mestu današnjih hlevov "na borjači". Nadaljnja širitev proti JV je nastala konec 19. stoletja s pozidavo jubilejnega hleva "abrihtunge". S tem se je tudi težišče posesti preneslo z vzpetine s starim jedrom v smeri proti Lokvi.

Od prvotnega hlevskega kompleksa na mestu današnje "Borjače" se je pozidava širila proti JV. Leta 1852 so bili pozidani hlevi "na borjači" s pokrito jahalnico, 1898/99 pa "abrihtunga". Nekoliko odmaknjen je hlev ob tržaški osi, ki je nastal že leta 1819.

V sedemdesetih letih 20. stoletja so v zaledju "abrihtunge" pozidali še novo pokrito jahalnico in malo jahalnico s hlevi. Leta 1977 je bil pozidan hipodrom. Vsi našteti objekti služijo izključno konjem in delu z njimi. Vsa dejavnost je skoncentrirana na tem območju, ki je po pozidavi tudi najobsežnejše, saj poleg hlevov vključuje tudi odprti prostor za prireditve in delo s konji.

Voda je bila za delovanje posestva bistvenega pomena, zato so vodo zadrževali v kalih, ki so jih naredili tudi v  vrtačah. Na posestvu je bilo sedem večjih kalov, ki so služili za napajanje konjev, ki pa so z napeljavo vodovoda izgubili na pomenu, tako da so sedaj urejeni le še trije.

Danes posestvo prepletajo bolj in manj pomembne prometnice. Ob pomembnejših vstopnih poti so zasajeni z drevoredi. Poti z drevoredi se začnejo z oblikovanimi portali, ki simbolno označujejo vstop na posestvo. Ceste so danes ograjene z belimi lesenimi ograjami, ki preprečujejo konjem dostop do prometnic. Ograje so enotne in so prepoznavni element Kobilarne Lipica.

Graščina

Graščina je po izročilu najstarejša stavba historičnega jedra, ki naj bi nastala na osnovi renesančne rezidence tržaškega škofa. Danes jo je težko opredeliti, saj ne kaže posebnih stilnih značilnosti ne na zunanjščini niti v notranji razporeditvi in oblikovanju prostorov. Pozidana je v obliki črke L. Iz tlorisne zasnove krajšega trakta je razvidno, da gre za starejšo zasnovo. Enotno podobo skromne baročne palače je dobila v času, ko se je izoblikoval "hof".

Ves čas obstoja kobilarne je služila kot upravna stavba s stanovanji za vodjo kobilarne in višje uradnike. Zato tudi ni imela večjega glavnega vhoda, temveč je služilo več manjših, notranji prostori pa so neizraziti in skromnih dimenzij.

Arhitekturna detajliranost je izredno skromna. Omeniti je le profilirane preklade nad okni zahodne fasade in nad portalom vhoda v južni trakt ter značilne kraške dimnike, ki se dvigajo nad korčno streho. Za graščino se razprostira terasast vrt, ki je označen tudi na katastru iz leta 1817. Dostopi na vrt niso urejeni, kot bi to pričakovali, v osi retrofasade, temveč preko terase pred južnim traktom. Sam vstop v vrt označujeta kamnita pilona, ki pa sta tudi izmaknjena iz osi stavbe. Mogoče je, da gre za starejšo zasnovo, ki je bila naravnana na prvotno graščino.

Velbanca

Velbanca je za graščino najstarejši objekt v območju starega jedra. Stavba je pozidana ob severni stranici "hofa" in zavzema njegovo celotno širino. Ime je dobila po banjastem oboku, ki poteka vzdolž cele stavbe. Pozidana je bila, kot nam to priča napis na notranji strani vhoda, leta 1703, mogoče pa je, da je na njenem mestu stal še starejši hlev. Kronograma nad vhodnim portalom dajeta enako letnico - 1704.

Na obeh straneh oblikovno poudarjenega portala so po tri visoka zamrežena okna s kamnitimi profiliranimi okvirji. V starem jedru zavzema osrednje mesto. V osi njenega vhodnega portala se izteka nekdanja tržaška cestna smer. Stavba je skozi celo zgodovino ohranila funkcijo hleva za plemenske žrebce.

"Velbanca" je arhitekturno najkvalitetnejši objekt v historičnem jedru. S tem da zavzema osrednje mesto v prostoru, prevzema tudi simbolični pomen osnovne dejavnosti lipiškega kompleksa.

Kapela

Kapela je posvečena sv. Antonu Padovanskemu, ki je tudi zaščitnik proti boleznim živine. Zgodovinski viri poročajo o kapeli že v 17. stoletju, takšna kot je danes pa kaže značilnosti oblikovanja devetnajstega stoletja. V istem obdobju sta bila z dekorativno poslikavo poslikana ladja in prezbiterij. Do vhoda v kapelo vodijo stopnice in, kot je videti na sliki neznanega avtorja iz leta 1779, je prvotno stala na manjši vzpetini, obdani s kamnitim zidom.

Stavba je imela nižji strešni naklon, pred vhodom pa je stala lopa. Med polkrožno zaključenima nišama na prednji fasadi je imela po vsej verjetnosti kamnito rozeto. Tako kot vsi objekti v starem jedru je bila krita s korci. Kapela je v osnovi kvadrat, križno obokan, z enako oblikovanim prezbiterijem. V notranjosti so trije kamniti oltarji, ki so starejšega izvora od obdelave fasade.

Hlev za dresurne konje (Abrihtunga)

Hlev za dresurne konje (Abrihtunga) je bil dograjen 1899. leta. Namenjen je bil konjem, starim od tri in pol let naprej, ki jih učijo jahati (abrihtunga pomeni (popačeno) pripraviti, urediti). Sedaj so v hlevu 6 (leva polovica) kobile, ki vlečejo kočije, v hlevu 7 (desna polovica) pa kastrati, ki jih za jahanje uporabljajo turisti.

Stavba je simetrično grajena, pritlična, z vhodnim poudarjenim, nekoliko dvignjenim delom na sredini, ki vodi v prehoden hodnik, iz katerega se gre levo in desno v hleva. Na steni hodnika je nameščena spominska kamnita plošča z napisom "SCHLUSSSTEIN 9. DECEMBER 1899" - Abrihtunga je bila zgrajena ob 50. obletnici vladanja cesarja Franca Jožefa. Na vhodni fasadi sta na začetku kril zazidana vhoda (nekoč boksa za kočije, sedaj prostor za konjsko opremo, dostopen iz notranjosti), proti osrednjemu stolpu vodita liniji s po štirimi okni. Z zatrepnih fasad sta na obeh straneh vhoda v stanovanja delavcev. Na vsaki strani objekta sta vodnjaka s kvadratnima šapama, v katera se je stekala deževnica s strehe. Ta je bila ob dograditvi ravna, z nasutjem grušča na vrhu. Od tu je bila voda speljana v vodnjaka, od koder so jo kalali za napajanje konjev v hlevu.

Kasneje je bil nameščen  hidrofor, ki je vodo avtomatično poganjal v napajalnike in je deloval do l. 1973. Ker je ravna betonska plošča puščala, so jo prekrili s sedanjo plitvo dvokapnico, pod katero je skladišče za seno, do katerega vodita v vsakem krilu po dve odprtini z glavnega pročelja. Seno v hleve odmetavajo skozi odprtino v stropu hodnika. V letih 1998 in 1999 so bili obnovljeni zunanji ometi Abrihtunge in stavbno pohištvo. V hlevu 7 pa so bili namesto stojišč nameščeni boksi, da se konj lahko prosto giblje, ter ohranjene avtentične jasli, napajalniki ter kamniti odtočni kanali v tleh.

Tik za Abrihtungo se nahaja pritličen pomožen objekt, ki so ga zgradili Italijani in je služil za spravilo krme, danes pa so v levemu delu shranjene kočije, v desnemu pa je urejena manjša kovačija. Objekt je prek nadstreška povezan z Abrihtungo.

Hlev 9 in 10

V hlevu 9 in 10 se nahajajo mladi žrebci (1-3 letni). Nastal je 1819. Gre za pritlično zgradbo podolgovatega  tlorisa, krito s strmo streho, prekrito z bobrovci. Oblikovanje je utilitarno: velika vhodna vrata na JZ in  SZ na zatrepni fasadi (na JV fasadi so vrata zazidana), obrobljena s kamnitim okvirjem, ravno tako okenske odprtine. Za hlevom je večji izpust za konje. Ob hlevu se je nahajal vodnjak, katerega cisterna je še ohranjena, šapo pa so prenesli v atrij hotela Klub. Vodo iz vodnjaka so pozimi kalali za potrebe konj v štali 9, 10.

Na Borjači (Štale 3, 4, 5, stara jahalnica (rajtšula), vodnjak)

Po odhodu Francozov po letu 1815, ko se je začel največji razmah Lipice, so bile potrebne nove gradnje. Najprej je bilo potrebno zgraditi nove velike hleve za kobile in pokrito jahalnico, da bi lahko vadili konje ob vsakem vremenu. Zato so  zgradili (v petdesetih letih 19. stoletja) tri velike hleve v pravilnem četverokotniku. Še danes so to glavni hlevi za žrebeta in kobile. Po nekdanjem razporedu so bili v hlevu 3 mladi žrebci od odstavitve in dokler niso šli na trening (danes je v njemu  porodnišnica, porodni boksi, kamor pred žrebitvijo preselijo breje kobile). V levem delu pa je ambulanta. V hlevu 4 so breje kobile in žrebice ter kobile po ožrebitvi skupno z žrebeti, dokler sesajo. Hlev ima na levem koncu ogrado za žrebeta, kjer jim dodajajo krmila. Vhod v ogrado je ozek, tako da gredo skozenj lahko le žrebeta, ne pa kobile, ki bi sicer pojedle krmila. V hlevu 5 so mlade žrebice-1, 2 in 3 letne ter jalove kobile. V desnem delu hleva je prostor za delavce s sanitarijami ter prostorom za shrambo opreme in pribora za nego konj. V steni tega prostora (danes pod oglasno desko) je v omet vrezana letnica 1857.

Med hlevi je veliko dvorišče "borjača", kamor se spušča žrebeta ali žrebice ob slabem vremenu. Hlevi so nerazčlenjeni, z velikimi okni, uokvirjenimi s kamnitimi okvirji, na sredini dvoriščne fasade so ogromna, široka in visoka vrata, ki so vedno odprta.  Izhod iz hleva zapira konjem le visoka, lesena premakljiva pregraja. Ob stenah so plitve kamnite jasli za žito. V vseh hlevih so tla prekrita z asfaltom (kakih 15 let, prej zbita ilovica; asfalt je mehkejši kot betonska tla, hkrati se pa lepše čisti kot ilovica). Objekti imajo visoke strme strehe, kritime z bobrovci.

Zadnjo stranico dvorišča zapira pokrita jahalnica, tako da ostajata ob njej prosta prehoda, zaprta z železnimi mrežastimi vrati. Staro jahalnico uporabljajo za učenje mladih konj (od 3-7 let), saj je manjših dimenzij in zato primernejša za tovrsten uk. Oblikovana je kot hlevi, s to razliko, da so vhodna vrata na zatrepnih fasadah (južna so zazidana), na dvorišče in proti parku pa gledata fasadi s petimi okenskimi osmi. Tla so pokrita z žagovino, pomešano z mivko in peskom,  stene obdane z lesom. Na stenah so bila velika ogledala, da je jezdec lahko kontroliral svojo držo. Na vzhodni strani je bila majhna tribuna, ki je bila z zastekljeno steno ločena od jahalnega prostora. Jahalnica ima ohranjeno originalno leseno ostrešje, na eni od gred je vrezan podpis tesarja, ki je končal ostrešje, z letnico 1856. 

Nasproti jahalnice je čez cesto velik trebušast vodnjak z letnico 1836, iz katerega so z vodo napajali konje pozimi, ko so kali, kjer so pili poleti, zamrznili.

Fontana

Leta 1580, ko je nadvojvoda Karel prevzel Lipico, je posestvo poleg škofijskega gradiča obsegalo le še majhno naselje treh družin kolonov, ki so imeli svojo zemljo v bližini studenca Fontana. Sedanji kamniti vodnjak Fontana je iz časa največjega razcveta kobilarne (čas cesarja Jožefa I. 1705-1711). Šapa je sestavljena iz devetih masivnih, zaokroženih obdelanih kamnitih kosov. Cisterna je zidana iz lepih kamnitih blokov.

Na eni izmed plošč šape je vklesan napis:

QESTA FONTANA FV FATA ET PERFECIONA TA
DAL GOV RE G: GASPARO DE NICOLETI Q. ANTONIO
NEL ANO DEL SVO GOVERNO 1706

Vodnjak ima izvirno vodo. Okrog šape je v tlaku obroč iz ožjih kamnov.

Kapelica Lurške Matere Božje v Dolini

V letih 1848 do 1875 je kobilarno vodil konjeniški general Karel Grünne. Hudo bolan (TBC) se je pogosto zatekal v vrtačo v Krkavcah. Zaobljubil se je bil, da bo postavil oltar v čast Mariji, če ozdravi. V spomin nanj je vzidana pri kapelici spominska plošča z napisom: IN MEMORIAM CAROLUS Grünne 1848-1875. Zraven te plošče je še ena, ki jo je dal vklesati dolgoletni direktor Lipice: Radel Alojs, quo Ovidius in exilio IDCCCXXI (1821). Po tem napisu so imenovali dolino Quo Ovid. Kapelica je bila posvečena leta 1889.

Polkrožno zaključena niša kapelice je vklesana v živo skalo, zapirajo jo kovana vratca. Pred nišo je manjša oltarna miza. Vanjo je postavljen kip Lurške Matere Božje. Prvotni kip je postavil 1. maja 1892 don Edmondo Legato, lipiški kaplan. Okrog kapelice je postavljena kovana ograja kot vrtič. Z dna vrtače do platoja s kapelico vodijo kamnite stopnice.

V prejšnjem stoletju ter vse do II. svetovne vojne so ljudje, predvsem s tržaškega, množično romali v lipiško dolino, ker je slovela po čudežnih ozdravitvah.

Ledenica

Za ledenico so verjetno izkoristili naravno vrtačo, po obodu katere so postavili suhozid, ki ima obliko na glavo postavljenega prirezanega stožca, na dno katerega vodijo ob obod prislonjene kamnite stopnice. Nadzemni zid je več ali manj porušen. V ledenico so spravljali led, ki so ga pozimi lomili v bližnjem kalu.

Mejne oznake

Mejne oznake so vklesane v žive skale. Vse oznake so sestavljene iz črke L, tržaškega grba in letnice 1817. Priloga protokolu, ki se nanaša na reambulacijo meja iz leta 1817 pojasnjuje, da označujejo mejo, ki ni bila omejena s suhim zidom.

Lipiške učne poti

Območje kultivirane kraške krajine Kobilarne Lipica, ki je kot del spomeniške celote pod posebnim varstvom, obsega oblikovane pašne in travniške površine z zaščitnimi ograjami, hrastovimi gaji in drevoredi. Lipiška kulturna krajina je zaokroženo in preurejeno naravno okolje, katerega razvoj temelji na več stoletni tradiciji vzreje plemenitih konj. Tako je Lipica današnjo celovito podobo dobila že pred davnim letom 1817, kar je razvidno iz takratne kartografske upodobitve. Že pred tem časom je bilo celotno posestvo tudi enotno ograjeno z osem kilometrov dolgim, tipično kraškim suhozidom. S tako obsežnim delom, pa ni bil zagotovljen le funkcionalni vidik, marveč tudi simbolni pomen celovitosti in izjemnosti lipiške kulturne krajine. Zgodovinsko gledano je bila raba prostora vselej podrejena nepretrgani vzreji iste pasme konj. Prostorska celovitost izvorne kobilarne ene najstarejših pasem konj pa daje lipiški kulturni krajini pečat izjemnosti. Ta pa je, celo v svetovnem merilu, brez primere.