horse
Dnevni urnik
datum
09:30
Spust kobil na pašo *
arrow
* Ura spusta se lahko spreminja zaradi vremenskih razmer in nepredvidljive narave živali.
10:00
 Vodeni ogled
14:00
 Vodeni ogled
16:00
Vodeni ogled
17:00
Zapiranje kobilarne
18:00
Povratek kobil s paše *
arrow
* Čas povratka se lahko spreminja zaradi vremenskih razmer in nepredvidljive narave živali.
Dnevni urnik
close

Zgodovina
Lipice

Spoznaj bogato zgodovino posestva Lipica od prvih zapisov do danes.
Izvor imena
Poimenovanji Lipica in lipicanec sta povezani z zgodbo o lipi, drevesu, ki ga na Krasu pogosto srečamo. Zgodovina pravi, da je bil v sredini 14. stoletja na območju sedanje kobilarne, v bližini vasi Lokev, priljubljen vinotoč, pred katerim je bila majhna lipa, zato se mu je reklo »Pr’ lipci«. Ta mala lipa naj bi dala ime tudi takratni naselbini oziroma posesti tržaških škofov, ki so si tu postavili letno rezidenco in prostore za rejo konj.
Nadvojvoda Karel II (Olje na platnu)
Hrani: Kunsthistorisches Museum Wien, Bilddatenbank.
1576
Prvi zapisi
Po nasvetu tržaškega škofa Nicola’ de Coreta in Franca Jurka, ki je bil upravnik škofove kobilarne kraških konj, se je habsburški nadvojvoda Karel II odločil, da bo iz napol razpadajočega vaškega dvorca tržaškega škofa, postavil na noge kobilarno, v kateri bodo priskrbeli zadostno količino konjev za civilne in vojaške namene.
Nadvojvoda Karel II (Olje na platnu)
Hrani: Kunsthistorisches Museum Wien, Bilddatenbank.
Razglednica Lipice, poslana 10. 5. 1910.
Predstavlja Stari grad, eno prvih stavb, ki je bila zgrajena v Lipici (konec 16. stoletja).
(Razglednica je last zbiralca Valentina Čuk)
Gradec, 15. februarja 1587. Avstrijski nadvojvoda Karel piše vicedomu Nikolaju Bohnomu, da njegova kobilarna v Lipici zaradi pomanjkanja paše potrebuje 200 starov ovsa, ki naj jih zahteva od urbarialnega urada
(Original hrani: ARS,Vicedomski arhiv)
Račun iz leta 1580 za nakup prvih treh španskih žrebcev
(vir: Ivo Mihelič, Otroci burje, Lipica in lipicanec)
1580
Nadvojvoda Karel II, tretji sin cesarja Ferdinanda I. Habsburškega, 19. maja 1580 podpiše pogodbo o prevzemu posesti Lipice. Prvi upravnik kobilarne je postal Franc Jurko.
1581
Takoj po ustanovitvi kobilarne so v Španiji kupili 6 plemenskih žrebcev in 24 plemenskih kobil. Za to so takrat plačali 3.693 guldnov.
1585
Dokončane so vse najnujnejše stavbe, cisterne za vodo in napajališča za konje. Da bi obvarovali konje pred divjimi zvermi, so dvorišče ogradili z visokim kamnitim zidom in kupili pse čuvaje.
1587
Avstrijski nadvojvoda Karel piše vicedomu Nikolaju Bohnomu, da njegova kobilarna v Lipici zaradi pomanjkanja paše potrebuje 200 starov ovsa, ki naj jih zahteva od urbarialnega urada .
1594
Uprava kobilarne je za 600 forintov odkupila bližnje posestvo Jurija Božiča, ki leži desno od vhoda na posestvo iz sežanske smeri. Danes se tam nahaja igrišče za golf.
1595
Iz Lipice so nadvojvodi v Gradec odpeljali 30 mladih konj.
Razglednica z lipicanem Skica
Foto: tempelfarms.com
1619-1705
Pod vladanjem avstrijskega cesarja Leopolda I. je Lipica dosegla enega prvih vrhuncev. Leta 1703 so začeli graditi Velbanco, danes najstarejši, najbolj eminenten in najlepši hlev za plemenske žrebce v Kobilarni Lipica.
Razglednica z lipicanem Skica
Foto: tempelfarms.com
Lipica leta 1858
1629
Da bi zagotovili dovolj sena, je višji hlevski mojster Mansfeld vzel za Lipico v najem planino Jurišič (danes Jurešče).
1619 -1705
Naslednika habsburškega nadvojvode Karla II., cesarja Ferdinand II. (1619-1637) in Leopold I. (1658-1705), sta vzrejo konj v Lipici še pospešila in dogradila nove stavbe. Kobilarna je cvetela, število konj je raslo.
1689 -1705
To je bil čas, ko se je v Lipici mudil tudi znani slikar Johann Georg Hamilton, ki ga je kobilarna tako navdušila, da ji je posvetil kar 72 slik. Med njimi so tudi podobe avtohtonih kraških konj.
Znak kobilarne Lipica
(H. H. Izenbarth, Emil M. Birer: Lipicaner – carski konj, Kranj 1986)
Prvotne prebivalce Lipice, sedem družin, so sredi 17. stoletje preselili v današnjo vas Laže pri Senožečah. Tam so bili v glavnem oglarji. V spomin na te izseljence so imenovali vodnjak, ki so ga ti zgradili pred svojim odhodom, »laženska štirna«
Johann Georg de Hamilton (1672 – 1737) Princ Adam Franz zu Schwarzenberg (1680-1732) na Lipicancu, izvaja kapriolo.
(circa 1705 – 1715) Olje na platnu Copyright: The Weiss Gallery
1705-1711
V času cesarja Jožefa I. gradijo nove hleve, stanovanja za zaposlene, cerkev s kaplanijo. Urejati začnejo tudi travnike, poti in okoliške gozdove.
Johann Georg de Hamilton (1672 – 1737) Princ Adam Franz zu Schwarzenberg (1680-1732) na Lipicancu, izvaja kapriolo.
(circa 1705 – 1715) Olje na platnu Copyright: The Weiss Gallery
Napis na desni strani vhoda v Velbanco, ki govori, da je bila gradnja hleva začeta leta 1703, dokončana leta 1705
(foto: arhiv Kobilarne Lipica)
Lipicanec pred Velbanco
(arhiv Kobilarne Lipica)
Kapela Sv. Antona Padovanskega v Lipici. Zgrajena je bila za časa cesarja Jožefa I (1705 – 1711) in sicer na prošnjo tedanjega upravnika kobilarne Casparja Nicolettija (last Valentin Čuk)
Kapela Sv. Antona Padovanskega v Lipici. Zgrajena je bila za časa cesarja Jožefa I (1705 – 1711) in sicer na prošnjo tedanjega upravnika kobilarne Casparja Nicolettija (last Valentin Čuk)
Lipicanec pred Velbanco
(arhiv Kobilarne Lipica)
Kapela Sv. Antona Padovanskega v Lipici. Zgrajena je bila za časa cesarja Jožefa I (1705 – 1711) in sicer na prošnjo tedanjega upravnika kobilarne Casparja Nicolettija (last Valentin Čuk)
Kapela Sv. Antona Padovanskega v Lipici. Zgrajena je bila za časa cesarja Jožefa I (1705 – 1711) in sicer na prošnjo tedanjega upravnika kobilarne Casparja Nicolettija (last Valentin Čuk)
Kaiserliches Gestüt zu Lipizza am Karst (1727) Johann Georg de Hamilton (1672 – 1737), olje na platnu
(reprodukcija se nahaja v stari depandansi Kobilarne )
1711-1740
Tudi obdobje vladavine cesarja Karla VI. je bilo zelo pomembno za razvoj Lipice.
Kaiserliches Gestüt zu Lipizza am Karst (1727) Johann Georg de Hamilton (1672 – 1737), olje na platnu
(reprodukcija se nahaja v stari depandansi Kobilarne )
Detajl – Kobilarna Lipica, ok. 20 – ta leta 18. stoletja The Imperial Stud With Lipizzaner Horses Johann Georg Hamilton (1672 – 1737)
Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein, Konjušnica pri Prestranku, sr. 19. stoletja, lavirana perorisba s tušem in bela tempera, 189 x 278 mm, Narodni muzej Slovenije, Grafični kabinet, inv. št. R-475
1711
Kobilarna se je tako razvila, da prvotno posestvo ni več zadostovalo, da bi pridelali dovolj sena. Zato je upravnik kobilarne, Maks. PL. Oblak, kasnejši baron Wolkensperg, prevzel v zakup nekdanje posestvo Auerspergov v Postojni.
1720
Devet let kasneje je Kobilarna kupila posestvo Auerspergov za 8000 fornitov.
1727
V Lipici so zgradili nove stavbe, med njimi tudi veliko žitno skladišče.
Posestvo Postojna na sliki Johanna Georga von Hamiltona iz leta 1725 (original se nahaja v KHM na Dunaju, Gemäldegalerie; reprodukcija se nahaja v Graščini–upravni stavbi Kobilarne Lipica)
1728
Lipiška kobilarna se razširi z nakupom posesti na Prestranku, Počku in Bilah in v najem vzame posestvo v Škuljah.
Posestvo Postojna na sliki Johanna Georga von Hamiltona iz leta 1725 (original se nahaja v KHM na Dunaju, Gemäldegalerie; reprodukcija se nahaja v Graščini–upravni stavbi Kobilarne Lipica)
Razglednica, foto. Maksa Šeber iz Postojne, začetek 20. stoletja; (razglednica je last zbiralca Valentina Čuk)
Posestvo Škule pride v last Kobilarne Lipica leta 1728 (foto: Davor Kernel)
Posestvo Škule pride v last Kobilarne Lipica leta 1728 (foto: Davor Kernel)
1729
Tega leta so na Dunaju pričeli z izgradnjo jahalne šole za potrebe dvornih ceremonialov, ki postane kmalu zatem svetovno znana.
1733
Na slavnostni otvoritvi dvorne jahalnice na Dunaju že nastopi 54 lipiških žrebcev.
1740 -1780
V času vladavine cesarice Marije Terezije se izoblikuje lipicanec kot ga poznamo danes. Konjereja je predvsem v ospredju zanimanja njenega moža, princa Franca Štefana Lotarinškega. Od dvaindvajsetih plemenskih žrebcev iz 18.stoletja ima današnje potomstvo le štiri žrebčevske linije: Pluto (Danska, 1765), Conversano (Italija, 1767), Favory (Avstrija, 1779) in Napolitano (Italija, 1790).
1785
Tega leta je cesar v Ljubljano poslal komisijo, da bi ugotovila gospodarsko stanje v deželi, hkrati pa naj bi zaradi varčevanja razrešila tudi vprašanje obstoja Lipice. Komisija je predlagala selitev kobilarne v Holič v Galicijo, kjer je že bila kobilarna Kopčany, vendar je cesar predlog odklonil.
1790 -1792
Za časa vladavine cesarja Leopolda II so adaptirali hleve in druga gospodarska poslopja na Počku in Ravniku, ter zgradili novo napajališče.
Ostanki pristave Poček
(foto: Davor Kernel)
Kraška dvorna kobilarna v Lipici leta 1780, načrt območja s prikazom grajenega jedra in konji (Kugler in Bihl, 2002: načrt hrani Haus-, Hof- und Staatsarchiv na Dunaju)
1797-1815
V tem obdobju prizadene lipiško kobilarno vrsta nesreč in razdejanj.
Kraška dvorna kobilarna v Lipici leta 1780, načrt območja s prikazom grajenega jedra in konji (Kugler in Bihl, 2002: načrt hrani Haus-, Hof- und Staatsarchiv na Dunaju)
Vse selitve lipicanske črede, med letom 1796 in 1943
(Ivo Mihelič: Otroci burje – Lipica in Lipicanec, Ljubljana 2004, str. 48)
1796
Po Krasu so se valile kolone avstrijske vojske, ki so spremenile Lipico v vojaško taborišče. Naslednjega leta je francoska vojska napredovala prek Koroške in Štajerske in kobilarna se je pripravila za odhod.
1796 -1797
22. marca je v štirih kolonah s skoraj 300 konji, čreda odšla na pot prek Vojnika pri Celju, Ormoža, Čakovca, Szala-Egerszega, Sümega in Veszprima v Székesfehérvar na Madžarskem. Po dogovoru v Campoformiju, se je 17. oktobra 1797, čreda vrnila v Lipico.
1802
Francoski vojaki so Lipico zelo uničili. Zato so po vrnitvi hiteli popravljati nastalo škodo. A je že leta 1802 Lipico prizadel hud potres, kateri jeporušil veliko hlevov in ubil večino najboljših konj.
1805
Zaradi vojne med Francijo na eni in Avstrijo in Rusijo na drugi starni, se kobilarna najprej umakne v Đakovo v Slavoniji in nato na kameralno posestvo Karad na Madžarskem. Konji so na pot odšli 15. decembra 1805 in se vrnili sredi maja 1806.
1809 -1815
Po schonbrunskem mirovnem sporazumu sta Koroška in Trst pripadala Francozom. Kar pa je cesarja prisililo k odločitvi o ponovnem umiku črede 289 konj iz Lipice v Pecsko na Madžarskem. Konji so tja prispeli 27. junija 1809 in ostali do leta 1815. V času francoske okupacije se je izgubila originalna rodovniška knjiga.
Napoleon na belem konju v bitki pri Waterlooju, 1815. (Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana.)
1811
Napoleon je posestvo Lipice poklonil maršalu Marmontu, guvernerju Ilirije. Maršal je kasneje posestvo oddal v zakup. Začne se brezobzirno sekanje okoliških gozdov, tako da je lipiška posest skorajda povsem uničena.
1813
V bitki pri Leipzigu, ki je trajala od 16. do 19. oktobra 1813, je Napoleon doživel uničujoč poraz in moral je zapustiti Nemčijo. Po bitki in dunajski konferenci (november 1814 – 9. junij 1815) Lipica ponovno pripade avstrijski monarhiji.
Razglednica spomenika Bitke narodov kot se je pozneje poimenovala bitka pri Leipzigu (Front©Stadtgeschichtliches Museum Leipzig)
Kartografska upodobitev Posestva lipica leta 1817 na katerem so lepo vidni Dunajski in Tržaški drevored.
1816-1880
Leta 1816 V lipiško čredo uvedejo arabskega žrebca Siglavyja, rojenega leta 1810. Na njegovem potomstvu je osnovana peta klasična linija, ki je ohranjena še danes.
Kartografska upodobitev Posestva lipica leta 1817 na katerem so lepo vidni Dunajski in Tržaški drevored.
Obnovijo se rodovniki preživelih konj. Rodovniške knjige se vodijo v dveh izvodih; prvi služi kobilarni kot delovna knjiga, kopija pa se hrani v Hofburgu, cesarski palači na Dunaju. Najstarejši zapisi v rodovniških knjigah se nanašajo na konje rojene v letu 1810, obsegajo pa tudi zabeležke o njihovih prednikih, tako se najstarejši podatek nanaša na kobilo Golomba, rojeno v letu 1738.
Syglavi ali Siglavi. Ilustracija: Emil Kotrba
Primer rodovniške knjige iz Kobilarne Lipica
Po ukazu cesarja Franca II. (1792 – 1835) je bila kobilarna okrepljena z uvajanjem plemenskega materiala pretežno arabskega izvora. Iz kobil arabskega porekla se formirata dva od šestnajstih klasičnih rodov: Mercurio (1806), Djebrin (1824). Med številnimi žrebci , ki so bili uvedeni v 19. st., pa velja izpostaviti žrebca Maestoso X (Avstrija, Kladrubec), ki je plemenil v madžarski vojaški kobilarni Mesöhegyes. V Lipico je prispel leta 1837 z namenom oblikovati vzporedno, šesto klasično linijo, ki se je začela z žrebcem Maestoso Buda (Lipica, 1821). Od številnih uvedenih kobil, pretežno orientalskega izvora, se formirata še dva od šestnajstih klasičnih rodov: Gidrane (1841) in Theodorosta (1870).
Hadudi Lipizzaner Horse Johan Georg Hamilton (1672-1737)
1826
Po ukinitvi kobilarne Kopčany so plemenske žrebce prepeljali v Lipico. Zaradi oddaljenosti od prestolnice in s tem pogojenimi stroški je v upravi lipiške kobilarne oblikovan predlog o selitvi kobilarne bliže Dunaju.
1848
Cesar Franc Jožef I. odloči, da kobilarna ostane v Lipici. Obnovo kobilarne pa vodi general grof Karel Grünne, ki v Lipici ostane vse do leta 1875.
1852 -1856
Tega leta so v Lipici zgradili tri velike hleve za plemenske kobile, poleg pa še pokrito jahalnico, podkovsko delavnico, hlev za bolne konje, skladišče za krmo in stanovanje za veterinarja. Prvo nadstropje upravne stavbe predelajo v stanovanja, sezidajo nov vodnjak in napajališče. Izdelali so posebna navodila, npr. načrt za gojenje travnikov in pašnikov.
Razglednica Velbance ok. leta 1900
1880
19. maja na binkoštni ponedeljek, so praznovali 300 – letnico obstoja kobilarne. Ob tej priložnosti je urad vrhovnega vodje državne konjušnice na Dunaju izdal knjigo » Das K. u. K. Hofgestüt Lipizza (1580 – 1880)«. Na slavnosti so bili med drugimi prisotni tudi princ Thurn Taxis, konjeniški general, dvorni svetnik Ivoy, dvorni tajnik Auer, vodja kobilarne g. Vieten… Navzoče je najprej v slovenskem jeziku pozdravil kaplan lipiške kobilarne in nato je sledila sveta maša. Sledil je govor princa Thurn Taxis, ki je odkril dve spominski plošči, nato pa je bil banket. Pozneje so se vsi preselili še na posestvo Prestranek, kjer je potekala podobna prireditev.
Platnica in prva stran knjige Das K. K. Hofgestut zu Lipizza 1580 – 1880, avtorja E. A. Brehma, naslovna stran
1883 – 1899
Izgradnja novih stavb in nadalnji razvoj kobilarne. Poleg cerkve so zgradili stanovanje za kaplana. V njem so uredili učilnico za otroke.
Razglednica Kobilarne Lipica, poslana 19. oktobra 1910 v Trst (last Valentin Čuk)
Čreda Lipicancev v cesarsko kraljevi dvorni kobilarni v Lipici, ok. 1890
Čreda lipicancev v napajališču v cesarsko – kraljevi dvorni kobilarni v Lipici, ok. 1890
Razglednica Kobilarne Lipica, poslana 19. oktobra 1910 v Trst (last Valentin Čuk)
Čreda Lipicancev v cesarsko kraljevi dvorni kobilarni v Lipici, ok. 1890
Čreda lipicancev v napajališču v cesarsko – kraljevi dvorni kobilarni v Lipici, ok. 1890
1892
Imenovan je zadnji avstrijski upravnik lipiške kobilarne, Emil Finger. Začne se z obsežnimi izboljšavami zemljišč v Lipici in Prestranku ter z obnovo hlevov za oskrbo in trening.
1893
Za kobilarno je izdelan nov delovni red. Po tem redu so predelali stanovanjsko stavbo na Bilah, poleg so zgradili bolniški hlev ter cisterno, v Lipici pa so znižali v hlevih jasli, ki so bile previsoke; odstranili so lesene jasli in odlsej krmili konje s tal.
1894
Zadnji podatek o številu konj do prve svetovne vojne je s konca leta 1894. V Lipici je bilo tedaj 5 plemenskih žrebcev, 4 triletni žrebci, 51 lipicanskih, 30 lipicansko – arabskih, 2 čistokrvni kobili in 13 delovnih konj. S Prestrankom vred je bilo 295 konjev, od tega 263 plemenskih in 32 delovnih konj.
Andrej Stopar starejši, fotografiran pred stanovanjem Stoparjevih v Lipici, zač. 20. stol (last: Marija Stopar Štefan)
1899
Tega leta je bil izgrajen Jubilejni hlev, namenjen mladim konjem v treningu. Zgrajen je bil ob 50- letnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. Na vsaki strani hleva so bila tudi stanovanja namenjena konjarjem.
Andrej Stopar starejši, fotografiran pred stanovanjem Stoparjevih v Lipici, zač. 20. stol (last: Marija Stopar Štefan)
Kobilarna Lipica, razglednica, poslana 24. februarja 1902 (last Valentina Čuk)
Andrej Stopar, kočijaž iz Lipice, ki je vozil grajsko gospodo k maši v Bazovico, zač. 20 stol. (last Marije Stopar Štefan)
Napajališče v Kobilarni Lipica, razglednica, poslana 1910 (last Danila Oražem)
Franc Ferdinand z ženo v Trstu, pred atentatom v Sarajevu (na poti iz Miramara v Trstu). Vozi g. Penko (last Danilo Oražem)
1914-1918
Prva svetovna vojna
18. maja, 1915 ob vstopu Italije v vojno, prispe v Lipico cesarjev ukaz o takojšnjem umiku. Sledi četrti beg matične črede in zadnji vlak odpelje 29. maja. Žrebci in kobile se selijo v Laxenburg blizu Dunaja, 137 žrebet pa preselijo v Kladrubi.
Franc Ferdinand z ženo v Trstu, pred atentatom v Sarajevu (na poti iz Miramara v Trstu). Vozi g. Penko (last Danilo Oražem)
Lipicanec med prvo svetovno vojno (propagandna razglednica, last zbiralca Mitje Močnika)
1918
Konec cesarsko-kraljeve dvorne kraške kobilarne Lipica. Ob konvu 1. svetovne vojne se meddržavna komisija pogaja o delitvi v Laxenburgu nameščene črede in o njeni vrnitvi v Lipico, ki je takrat že italijansko ozemlje. V Lipico se vrne 109 konj (2 žrebca, 42 kobil in 65 žrebet). S pridobljenim materialom Italijani obnovijo rejo v Lipici. Italiji je skupaj s plemenskim materialom predan tudi drugi izvod rodovniških knjig, ki ga od leta 1816 hranijo v Hofburgu na Dunaju.
1918
Tako po 339 letih preneha obstajati cesarsko-kraljeva dvorna kraška kobilarna Lipica. Iz nje nastanejo tri nove kobilarne lipicanskih konj (Lipica, Piber, Kladbury)
Lipicanec v Renčah med prvo svetovno vojno (fotografija, last zbiralca Mitje Močnika)
Lipicanec med vojaki na poti med Renčami in Biljami med prvo svetovno vojno (fotografija, last zbiralca Mitje Močnika)
1919
16. julija prevzame italijanska komisija v Lexenburgu lipiške konje, ki zastopajo 6 žrebčevskih linij in 17 rodov kobil.
Spisek kobil z dne 19. julija 1919, ki so se vrnile iz Laxenburga, rokopis Andreja Stoparja mlajšega – prva in druga stran (last: Marija Stopar Štefan)
Zaposleni v Kobilarni Lipica, ok. leta 1940
1923-1940
1. julija, 1923 preide kobilarna Lipica pod vojno ministrstvo: to jo je upravno in strokovno podredilo svoji konjerejski in veterinarski službi. Glavna naloga kobilarne je bilo povečanje števila plemenskih kobil.
Zaposleni v Kobilarni Lipica, ok. leta 1940
Grabljice – dninarke, ki so čistile travnike v 30-ih letih 20. stoletja (last Marije Stopar Štefan)
Prestranek, ok. leta 1923 (last Danila Oražem)
1926
Iz Lexenburga pripeljejo žrebca favoryja Noblesso, ki je imel po materi kladrubiško kri. Nekateri potemci so imeli ribje oči, kar pa lipicanski konji ne smejo imeti.
1927
Leta 1927 so kupili arabskega žrebca Flowerja. Niti ta žrebec niti nadaljni poskusi z arabskimi žrebci niso dali želenih uspehov.
1935
Veliko število originalnih lipiških kobil oddajo vojski kot jahalne konje, v Lipico pa pripeljejo polkrvne arabske žrebce in kobile polnokrvne angleške pasme
1939
Prestranek, Bile in Poček prevzame vojaški urad za utrdbe.
Kolesarska dirka v Kobilarni Lipica, 1940. Na njej so smeli sodelovati samo zaposleni v kobilarni (last Danila Oražem)
Reševanje lipicancev leta 1945
1939-1945
Druga svetovna vojna
8. septembra, leta 1943, po kapitulaciji Italije so Lipico zasedle nemške enote. Že 16. oktobra istega leta so Nemci odpeljali konje iz Lipice s kamioni do železniške postaje v Sežani, kjer so jih naložili na vlak in odpeljali v Hostinec v Sudetih. Odpeljali so 179 konj, in sicer 6 plemenskih žrebcev, 56 plemenskih kobil ter 117 žrebičkov in žrebic letnikov 1940 do 1943. Konje je spremljalo 22 ljudi iz Lipice.
Reševanje lipicancev leta 1945
Rudolf Frankovič v Hostau (rojen 26. februarja 1922). Fotografija je nastala za potrebe nemških oblasti – za legitimacijski dokument, da je prišel v Hostau s konji (last Marije Kljajič iz Sežane)
Andrej Stopar mlajši v Hostau s konjem Capriola, 1943 (last: Marija Stopar Štefan)
Službeno spričevalo in prevod iz nemščine (kasnejši) – priznanje za odlično opravljeno delo v Hostincu/ Hostau v Sudetih (last Marije Stopar Štefan)
Dopisnica iz Hostaua, 14. november 1944 (last: Marija Stopar Štefan)
1945
Po jaltski konferenci je Češka republika dodeljena sovjetskemu vplivu. Z odstavitvijo nemških garnizij je razpuščeno in razseljeno ljudstvo prepuščeno bedi in vojnemu razdejanju, tako da je ogrožen tudi plemenski material starodavnih lipicanskih kobilarn.
Del opreme (obuvala, bote), ki jih je Andrej Stopar uporabljal na potovanju z Lipicanci iz Lipice do Hostaua na Češkem (last Marija Stopar Štefan)
Vodja obveščevalne službe ameriške konjenice, polkovnik Reed, predlaga generalu Pattonu hitro vojno operacijo osvoboditve konj. Ameriško glavno poveljstvo zavrne prošnjo za dovoljenje za operacijo znotraj območja, ki že pripada Rdeči armadi. General Patton prevzame iniciativo in 28. aprila Američani izvedejo drzno akcijo, v kateri vse konje prepeljejo v območje pod poveljstvom združenih sil. Polkovnik Podhajsky, vodja Španske jahalne šole, le nekaj dni zatem, 7. maja, prosi generala Pattona za zaščito žrebcev, ki so bili pred tem odpeljani iz Dunaja v St. Martin
COL Charles Hancock Reed
General Patton na lipicancu ”Favory Africa”, ki ga je Hitler osebno izbral za predstavitev cesarju Hirohitu. Konj je prej pripadal dunajski jahalni šoli. Najprej so ga zasegli Nemci, kasneje pa Američani
Enote JA so Lipico zasedle 29. aprila, vendar so se morale umakniti že 12. junija. Anglo – ameriška vojska je kobilarno spremenila v bazo za tovornjake in tanke. Pokrito jahalnico so spremenili v bar, Velbanco pa v kinodvorano. Za kurjavo so posekali 4500 m3 drevja.
Vrnitev lipicancev dunajski Španski jahalni šoli je upodobljena na Disneyevem filmu iz leta 1963 »The miracle of the White Stalions«.
1947
Ob umiku zavezniških enot, postane Lipica del ozemlja Federativne ljudske republike Jugoslavije. Dodeljenih ji je le 11 konj iz črede, ki so jih med vojno v Lipici zaplenili Nemci. Rodovniške knjige in 80 konj (5 žrebcev, 42 kobil in 33 žrebet) pa se 18. novembra dodeli Italiji.
1948
Italijani konje najprej odpeljejo v Pinerolo v Piemontu, na začetku leta 1948 pa preselijo v vojaško kobilarno Montelibretti blizu Rima. Tu se rodovniške knjige uporabljajo vse do leta 1952, danes pa se hranijo kot pomemben del dediščine v italijanski državni kobilarni lipicancev v Monterotondi blizu Rima.
Josip Broz Tito v Kobilarni Lipica, leta 1964
1949-1960
Povojno obdobje
Leta 1949, Zvezno ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo dodeli kobilarni Lipica 54 lipicancev, od tega 4 žrebce, 4 mlajše žrebce in 39 plemenskih kobil.
Josip Broz Tito v Kobilarni Lipica, leta 1964
1950
Kobilarna Lipica preide iz zvezne v republiško upravo. Ob tem se kobilarni odvzamejo posestva v okolici Prestranka, Lipica izgubi tudi večje število najboljših plemenskih konj.
1952
leta 1952 so v Lipici ustanovili oddelek za visoko šolo jahanja in dresuro. Vodenje prevzame priznani ruski konjeniški trener Akarov.
1953
Kamlu Kobilarna Lipica z decentralizacijo izgubi status državnega zavoda in preide pod okrajne in ljudske odbore. Ti niso zainteresirani za njen obstoj in jo nameravajo razpustiti. Za lipiško kobilarno se kasneje osebno zavzame tedanji predsednik Jospi Broz – Tito.
Josip Broz Tito v Kobilarni Lipica, leta 1964
Televizijski prenos tekmovanja v Aachnu leta 1956
1956
Prvi nastop v mednarodni areni. Alfonz Pečovnik s kobilo Thais IX uspešno nastopi na mednarodnem turnirju na Dunaju in leto kasneje v Aachnu.
1958
Lipico prevzame podjetje Jadran Sežana, ki naslednje desetletje krije celotno izgubo kobilarne. V šestdesetih letih se Lipica odpre za javnost in postavijo se temelji njenega turističnega razvoja. Zaradi naraščanja stroškov podjetje Jadran Sežana kobilarno izloči iz svojega sestava z ustanovitvijo Konjerejskega zavoda Lipica. Ta zmanjša število konj in se intenzivno posveti turizmu.
Slika jahačice iz leta 1967 (last: Kristina Umek Marušič)
1963
V kobilarni je le še 59 konj, od tega 9 žrebcev in 31 kobil, pripustili pa so 24 kobil in žrebic. V naslednjih letih se reja v kobilarni okrepi, Kobilarna se usmerja tudi v turizem.
Slika jahačice iz leta 1967 (last: Kristina Umek Marušič)
Utrinki iz Lipice, ok. leta 1967 (last: Kristina Umek Marušič)
Utrinki iz Lipice, ok. leta 1967 (last: Kristina Umek Marušič)
Utrinki iz Lipice, ok. leta 1967 (last: Kristina Umek Marušič)
Utrinki iz Lipice, ok. leta 1967 (last: Kristina Umek Marušič)
Utrinki iz Lipice, ok. leta 1967 (last: Kristina Umek Marušič)
Utrinki iz Lipice, ok. leta 1967 (last: Kristina Umek Marušič)
1971
Na osnovi povečanja števila obiskovalcev, so v Lipici zgradi hotel Maestoso in začne uvajati program dresurnega jahanja za obiskovalce.
1972
Ministrstvo za kmetijstvo ukine kobilarni dotacijo in v istem letu še dotacijo iz tedanjega republiškega proračuna. Sledi desetletje samoupravnega odgovornega gospodarstva in intenzivne graditve. V tem času se zgradijo velika in mala pokrita jahalnica, tri zunanje jahalne površine, hlev z veznim objektom s še eno pokrito jahalnico, hlev za privatne konje, seniki, hipodrom in stanovanja za zaposlene. S temi posegi se bistveno spremeni zgodovinska podoba Lipice.
1974
Organiziran je prvi mednarodni turnir v dresurnem jahanju. Lipica se znajde v okoliščinah, ko država odpove sleherno podporo. Ob sprejetju Titovega pokroviteljstva nad štiristoletnico, komunistični monopol naprti kobilarni gradnjo novega hotela, ki spremeni zgodovinska podoba Lipice.
Lipiški jahači pred Hotelom Maestoso (last: Kristina Umek Marušič)
ob 400 – letnici delovanja Kobilarne Lipica je izšla tudi ena boljših knjig na to temo avtorja Milana Dolenca
1980
Hotel Klub je dograjen in Lipica slavi visoki jubilej. Na osrednji prireditvi ob 400-letnici obstoja kobilarne se v Lipici zberejo predstavniki vseh lipicanskih kobilarn in rej.
Nastopi tudi Španska dvorna jahalna šola z Dunaja. Istega leta je organiziran CHIO turnir in Lipica sprejme v svoje okolje avantgardnega umetnika Avgusta Černigoja.
ob 400 – letnici delovanja Kobilarne Lipica je izšla tudi ena boljših knjig na to temo avtorja Milana Dolenca
Prvi in edini nastop Španske jahalne šole v Kobilarni Lipica, 1980 (foto: arhiv Kobilarne Lipica).
Božidar Jakac na obisku v Lipici, 1980 (arhiv Kobilarne Lipica)
Razglednica iz Galerije Avgusta Černigoja
Zgodovina
Priprave na Olimpijske igre v Los Angelesu (last: Alojz Lah)
1984
Jahači Kobilarne Lipica Alojz Lah, Dušan Mavec in Stojan Moderc so nastopili na olimpijskih igrah v Los Angelesu in odlično opravili prvi ekipni olimpijski nastop jahačev bivše Jugoslavije v dresurnem jahanju. Njihov nastop še danes ostaja najvidnejši nastop slovenskih jahačev na olimpijskih igrah, in to ne le v dresurnem jahanju, ampak v vseh konjeniških disciplinah.
Alojz Lah na Olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu
1986
V Lipici so ustanovili svetovno združenje rejcev lipicanca – LIF in slavnostno odprli Galerijo Avgusta Černigoja, ki hrani približno 1400 umetnikovih del. Sredi 80-ih let se je kobilarna znajdla v težki finančni situaciji, zato vodstvo kobilarne sprejme v dragoceni in občutljiv kulturni prostor povsem nove dejavnosti.
1991
Vojna za Slovenijo močno zredči število obiskovalcev. Število konj se drastično zmanjšuje in kobilarna se utaplja v rdečih številkah.
1993
Lipica uspešno organizira Evropsko prvenstvo v dresurnem jahanju.
Finančne težave v kobilarni pa se stopnjujejo. Na pomoč priskoči Občina Sežana. Ta se obveže prevzeti obveznosti, ki bremenijo prenesene nepremičnine, čredo konj in galerijo Avgusta Černigoja, potrebnega denarja pa nima kje vzeti.
1993
Istega leta se ustanovi vladna komisija za pripravo zakona o Kobilarni Lipica. S sprejetjem zakona leta 1996 postane Kobilarna Lipica javni zavod v lasti Republike Slovenije. Mednarodno združenje rejcev Lipicanca (LIF) proslavi v Lipici desetletnico delovanja. V letih od ustanovitve javnega zavoda kobilarna znatno napreduje. Obnovi se spomeniško zavarovano stavbno jedro, poveča se število konj.
1996
Mednarodno združenje rejcev Lipicanca (LIF) proslavi v Lipici desetletnico delovanja. V letih od ustanovitve javnega zavoda kobilarna znatno napreduje. Obnovi se spomeniško zavarovano stavbno jedro, poveča se število konj.
2000
Leta 2000 je Kobilarna Lipica pridobila posestvo Ravne pri Pivki, ki je edino posestvo izven Lipice, ki ga ima kobilarna v lasti še danes. Posestvo je namenjeno maldim žrebcem, kjer odraščajo v čredi in v sovobodi, kar jim zagotavlja odlične pogoje za rast, razvoj in dobro počutje.
Posestvo Ravne (foto: Davor Kernel)
425 obletnica delovanja KL (arhiv Kobilarne Lipica)
Slovenija leta 2007 sprejme Evro, in se odloči,
da bo podobo na kovancu za 20 centov krasil Lpicanec.
Obisk Kraljice Elizabete II. v Kobilarni Lipica 2008 (arhiv Kobilarne Lipica)
2002
Kobilarna Lipica je v letu 2002 priznana kot rejska organizacija, ki vodi izvorno rodovniško knjigo za lipicanca.
2005
Vlada Republike Slovenije predpiše Program varstva in razvoja Kobilarne Lipica v obdobju med leti 2002 in 2005.
2008
22. Okotbra je Lipico obiskala Kraljica Elizabeta II. skupaj z Princem Filipom.
2010
Leta 2010 proslavi 430. obletnico, leto za tem pa predstavi svojo dediščino v muzeju lipicanca Lipikumu in organizira svetovno prvenstvo v vožnji vpreg s poniji.
2014 -2015
Zgodi se celovita prenova zgodovinskega jedra in posestva kobilarne. V letih 2014 in 2015 Kobilarna Lipica odpre za obiskovalce praktično celotno posestvo. Urejeni so drevoredi in obnovljeno zgodovinsko jedro z Graščino, ki znova zaživi. Prenova seže do Hlevov na Borjači, Jubilejnega hleva in tako imenovanega Novega hleva ter nujno potrebnih vlaganj v komunalno infrastrukturo. Skupna vrednost obeh projektov je 6,6 milijona evrov in pomeni največjo naložbo v kobilarno v zadnjih desetletjih, Republika Slovenija ju sofinancira z evropskimi sredstvi.
Tekmovanje v vožnji dvovpreg, voznik Miha Tavčar (arhiv Kobilarne Lipica)
2017
Svetovno prvenstvo v vožnji dvovpreg.
Na prenovljenem hipodromu Kobilarna Lipica septembra leta 2017 organizira svetovno prvenstvo v vožnji dvovpreg. Slovensko ekipo so na svetovnem prvenstvu zastopali Miha Tavčar, Klemen Turk in Mitja Mahorčič pod vodstvom trenerja Benjamina Aillaud. Voznik Miha Tavčar je osvojil prvo mesto v maratonski vožnji, deseto mesto v skupni razvrstitvi in pokal Mednarodne lipicanske zveze za najboljšega voznika z lipicanci. V skupni ekipni razvrstitvi je Slovenija osvojila deveto mesto. Doseženo pomeni najboljši rezultat v slovenskem konjeniškem športu doslej.
Tekmovanje v vožnji dvovpreg, voznik Miha Tavčar (arhiv Kobilarne Lipica)
2017 Premiera predstave Zgodba o Lipici
2017
Decembra je sledila premiera nove predstave Zgodba o Lipici, ki pripoveduje izjemno zgodbo o dediščini kobilarne, belem lipicanskem konju in njegovi povezanosti z jahačem.
2018
V začetku leta 2018 je sprejeti novi Zakon o Kobilarni Lipica, ki septembra istega leta omogoči preoblikovanje Javnega zavoda Kobilarna Lipica v Holding Kobilarna Lipica, d.o.o. Holding za tem ustanovi odvisno družbo Kobilarna Lipica d.o.o. za izvajanje javne službe s koncesijo Republike Slovenije.
2020
19.5.2020 je Kobilarna Lipica praznovala 440. obletnico obstoja kobilarne. Svečani jubilej smo obeležili septembra z gala predstavo na hipodromu.
2021
Hotel Maestoso je bil leta 2021 svečano odprt. Gre za luksuzen hotel, ki se nahaja v osrčju Lipice. Ponuja sodobno opremljene sobe, vrhunsko kulinariko ter druge razkošne storitve za popolno sprostitev in udobje gostov.
Hotel
2021 otvoritev novega hotela Maestoso
Skip to content